Z lučkami od apatije do diabetesa
Še nedolgo tega je bila slovenska prestolnica odeta v siv vsakdan in skrbi, ki ga prevevajo. Ljudje so monotono in kar nekoliko apatično postopali po Prešernovem trgu, ki je tiho pričakoval Melanio – 20-metrsko lepotico, znanilko čarobnega decembra. Ta se je 25. novembra, skupaj s celotno Ljubljano, odela v prelepe praznične luči in obsijala obraze Ljubljančank in Ljubljančanov, ki so otopelost zamenjali za upanja polne nasmehe.
Ker se imam na skrivaj – tega ne ve nihče – za nepoboljšljivega romantika, sem svojo boljšo polovico povabil na poznopopoldanski sprehod ob Ljubljanici. Moram priznati, da ob srkanju malce presladkega kuhanega vina niti jaz niti ona nisva doživljala kakšnega posebnega vznemirjenja. Vse skupaj je bilo preveč podobno tistemu od lanskega leta in še leta pred tem in še leta pred tem…
Hitro sva se sprijaznila, da prav posebno dolgo ne bova ostala. Želela sva početi nekaj drugačnega, zanimivega, mogoče celo vznemirljivega. Vsak sva prijela svoj pametni telefon, ki je, seveda veliko pametnejši in bolj razgledan od zapečkarskega študenta, kakršen sem jaz.
Pristno polne gate?
Pod praznično odejo luči, daril in okraskov se skriva mesto, ki svojim meščankam in meščanom ponuja marsikaj. Od arhitekturnih umetnin, gurmanskih poslastic, muzejev pa vse do adrenalinskih podvigov, kot je indoor paintball, ter avanturističnih izkušenj, kot jih ponujata Hiša Iluzij ali Labyrinth Ljubljana, iz katerega “baje” ne pobegne nihče.
Midva, ki sva nekoliko zahtevnejše sorte prebivalca, se na žalost nisva zadovoljila z nobeno od omenjenih – najino pozornost je dobila zanimiva novost, ki bi lahko popestrila najin december. V zlatu sva plačala kuhano vino in se odpravila v prvo slovensko virtualno Hišo Strahov. Spotoma sva že rezervirala termin pri dr. Grozniku. Po telefonu je bil zelo prijazen in ustrašil sem se, da se v hiši strahov sploh ne bom ustrašil!!
Ni minilo dolgo, ko nama je bilo obema jasno, da sva se motila. Prvinska groza, ki naju je prevevala skozi celotno izkušnjo, je bila tako hudičevo pristna Kot bi skoraj bile pristno polne moje zlato-črne Moschino spodnjice. Prijetno prestrašena in zadovoljna, da najin december ni čisto »main-stream diabetes«. Odšla domov, kjer sva se od strahu še malo »postiskala«.